Petek, 29.april-Salt Lake City
Po sinočnjem kratkem sprehodu po mestu si danes nisva kaj dosti obetali, a izkazalo se je drugače.
Zjutraj sva se v hotelu dobili s Tadejo in Branetom, ki sta v istem hotelu kot midve, kar ni bilo popolno naključje.
Tadeja je moja sošolka iz gimnazije, Brane je njen mož, prišla sta pa v SLC na ceremonijo podelitev diplom njune hčerke Ane. Ana, ki je letnik mojega Gašperja, je na Univerzi Utah štiri leta pridno študirala in uspešno smučala za univerzo. Podelitev diplom bo naslednji petek, pred tem pa ji bista pomagala, da se preseli v drugo stanovanje, kajti Ana bo vsaj še nekaj časa ostala tukaj in nadaljevala šolanje na magisterski stopnji. Pridna punca.

Tadeja in Brane sta bila lani junija tukaj in sta si mesto delno že ogledala, vsega pa nista videla, tako da smo dan skupaj zastavili. Ana je prišla s svojim neobičajnim avtom po nas in najprej smo odšli na ogled Campusa-univerzitetnega mesta. Mesta, ker je res mesto v mestu. Nahaja se malo dvignjeno nad mestnim središčem SLC in vsebuje vse, kar študentje potrebujejo za življenje in študij. Vsaka fakulteta je v svoji stavbi, vse je videti novo, odlično opremljeno, organizirano... V ZDA je "zakon", da univerze tekmujejo na področju znanja in športa, tako da je tudi tu dan velik poudarek na športu, kateremu je, kot se zdi, veliko podrejenega. Šport ima veliko vlogo in različni športi imajo ločene namenske prostore, štadione, telovadnice. Za tiste, ki "samo" študirajo, pa je tudi poskrbljeno, da se brezplačno rekreirajo.

Najprej smo se odpravili na ogromen stadion za ameriški nogomet, kakršnega bi lahko bili veseli pri nas na državni ravni.

Potem smo se sprehodili mimo manjših igrišč za treninge različnih športov, ogromnega fitnes centra, namenjenega vsem študentom, vstopili smo v knjižnico, študijski prostor, telovadnico za prosto plezanje, velikansko dvorano za košarko, ki jo ravno pripravljajo za ceremonijo in še in še.
Tako kot že veliko stvari na najini poti, naju je tudi obisk campusa navdušil.

Kar dve uri smo se zamudili v campusu, potem pa smo se spustili v mestno središče, kjer smo se odpravili na obisk mormonskih znamenitosti. Tukaj v SLC je svetovno središče/sedež mormonske cerkve. V samo cerkev nismo šli, ker je to prostor, namenjen samo vernikom.

Smo si pa ogledali konferenčni center, z dvorano za prireditve, ki sprejme 21.000 obiskovalcev, ima galerijo, manjšo dvorano za prireditve, znotraj in zunaj so fontane, streha je odprta za obiskovalce, na strehu je urejen skoraj botanični vrt/gozd, prav tako z fontanami in predvsem čudovitim razgledom na mesto.

Potem smo na hitro vssopili v tabernakelj, kjer imajo ogromne orgle z 11.000 cevmi. Ravno je nekdo vadil in orgle so zvenele... da se ti postavijo vse kocine pokonci.
Naša naslednja postaja na obisku mormonskega središče je bil geneologijski center, kjer imajo zbranih največ podatkov s celega sveta o vseh nas-rodbinske povezave je možno najti, poiskati družinsko drevo, če imaš podatke o vsaj starih starših-ime, priimek, rojstni datum (približni) in kraj. Mi smo žal imeli premalo podatkov, tako da nismo kaj prida našli, je pa res zanimivo, kakšen center je to. Tu je po moje več kot sto prostovljcev, specializiranih za različne konce sveta, ki pomagajo iskati podatke na stotih računalnikih. Vem, da se to vse da preko spleta tudi od doma iskat, a je vseeno impresivno, kakšen center to je.
Ves čas, ko smose gibali v mormonskem središču je bila cerkev obleganas porokami. Seveda, tako kot prinas , je na pomladanske sobote največji naval, tako da tisti, ki ne uspejo dobiti sobotnega termina, se poročijo na petek. Poročajo se pa zelo mladi.

Popoldne sso šli malo ven iz centra še po nakupih, kajti Brane in Tadeja sta že dva dni brez kovčkov, ki so jima jih izgubili...nič kaj prijeena izkušnja.
Zvečer smo v hotelskem "baru" spill pivce, kar niti ni tako enostavno v tem mestu. Alkhol je skoraj prepovedan...mormoni ..b
Zdaj se dokončno pakirava, kajti popoldne naju čaka polet proti domov.

Četrtek, 28.april-pot iz kanjona Bryce v Salt Lake City

Sva dobili kar nekaj sporočil, da doma sneži, oz. da je snežilo.
Tudi pri nama ni bilo drugače. Sinoči sva upali, da vsaj zjutraj ne bo snežilo, ampak najini upi so bili zaman. Čez noč je zapadlo skoraj 10 cm snega in tudi zjutraj je še naletavalo.

Zasneženi bazen najinega motela

Vsi avtomobili so bili zasneženi, vsi turisti zaskrbljeni. A drugega ni preostalo, kot očistiti avtomobile in pot pod noge. Midve sva še upali, da se bo v kanjonu, ki pravzaprav skoraj niti ni kanjon še kaj videlo, zato sva se napotili tja. Nisva bili edini, kar precej obiskovalcev je križarilo znotraj parka in iskalo točke, kjer bi se kaj videlo, a oblaki in megla so se spustili čisto na tla, tako da se žal ni nič videlo.

Ni imelo smisla, da bi čakali na popoldne, ko naj bi se vreme za spoznanje izboljšalo, zato sva se odpravili proti Salt Lake Cityju.

Pot sva zastavili tako, da se nisva vozili po avtocesti, pač pa vzporedni, regionalni cesti, ki vodi skozi naselja. Teh sicer ni veliko, sem pa tja sva pa zapeljali skozi kakšno vas ali manjše mesto.

Promet je bil redek, saj se na teh velikih razdaljah domačini raje vozijo po avtocesti, kjer je potovalna hitrost med 70 in 80 milj na uro, na regionalni pa je najvišja omejitev na odprtih odsekih 65 milj na uro. Presenečeni sva ugotovili, da po vaseh in mestecih praktično zunaj ni ljudi. Hiše so različne, nekatere so prave podrtije, ob katerih so prave skladovnice različne krame, nekatere so urejene. V vseh krajih pa je nesorazmerno veliko crekva, ki so videti preproste, a urejene in z urejeno okolico. 

Ob sami cesti pa, ker sva v Utahu, sva pred skoraj vsakim krajem opazili manjši znak, ki označuje, da sva v deželi mormonov.

Pokrajina je bila še vedno lepa. Drugačna kot poprej, ko sva bili v gorah, ampak tudi tukaj je na vsake toliko bilo videti kakšen kucelj v značilni rdečkasti barvi, a delno porasel s travo. Na splošno pa sva se vozili mimo farm, pretežno govedorejskih, pa tudi mimo velikih polj z nedoločljivimi poljščinami, ki so jih na veliko namakali.

Današnja razdalja, ki sva jo morali prevoziti, je znašala slabih 300 milj, ali cca 480 km. Na nekaterih delih se nama je kar vlekla.

Bolj ko sva se približevali Salt Laku, več je bilo prometa. V mesto sva prispeli okoli pol petih popoldne in z lahkoto, malo s pomočjo navigacije, ki jo ima Sara naloženo na telefonu, malo pa z zdaj že znanjem, kako brati oznake za odcepe in usmeritve, sva brez težav našli najin hotel. Prijavili sva se, znosili prtljago v sobo z razgledom na gorovje, malo zadihali in se napotili na letaliče, kjer sva vrnili sposojeni avto. Sicer bi ga lahko vrnili jutri do desete ure, a se nama je zdelo pametneje, da to opraviva že danes in se jutri ne rabiva ukvarjat s tem. Vračilo avta je bilo zelo preprosto. Skočili sva samo še na črpalko, da sva dotočili bencin. Na letališču je jasno označeno, kje se vračajo avtomobili, tam je bil mladenič, ki je na hitro pregledal avto in opravili sva.

Skupaj sva v osmih dneh prevozili 1685 milja, kar je cca 2711 kilometrov. 

Na poti nisva imeli nobenih težav, sva pa ogromno deli in uživali na poti.

Tako, najin Nissan Verso alias Note sva vrnili in se z letališča napotili nazaj v mesto in to s tramvajem. Letališče je pravzaprav v neposredni bližini mesta, z avtom sva rabili manj kot 15 minut, tramvaj pa je vizil cca 20 minut. Zdaj sva bili že lačni in sva mislili, da bova z lahkoto našli kak lokal, da nekaj pojeva. To je bil račun brez krčmarja. Salt Lake City je mesto, ki s svojimi četrtmi šteje 1,3 mio prebivalcev. Kam so se vsi poskrili, pojma nimava, kajti ko sva se sprehodili iz mestnega strogega centra do hotela, ki je tudi še v centru, sva srečali zelo zelo malo ljudi. Ulice v mestu so široke, v glavnem enosmerne štiripasovnice, prometa je bilo nekako povprečno, pešcev pa skoraj nič. Ampak res nič. Kakor sva pred dvema dnevoma komaj utirali pot med pešci v Las Vegasu in na vsakem koraku videli restavracije večje in manjše, tako tukaj nisva srečali skoraj nobene žive duše, da o gostilnah, restavracijah niti ne govorim. Še Mcdonaldsa nisva srečali, čeprav je bila ura večerna in sva hodili skoraj pol ure.

Na koncu sva v bližini hotela uzrli Starbucks in šli tja na prigrizek. Da sedeš dol. Sicer je mesto videti urejeno, ozelenjeno, cvetlice, ki so pri nas že odcvetele, tukaj komaj začenjajo cveteti.

Skratka, po vsem trušču Las Vegasa se zdi Salt Lake kot mesto duhov. Mormona nisva videli nobenega.

Bova videli, če bo jutri kaj bolj obljudeno. 

27.april, sreda
Las Vegas-Zion-Bryce
Ura je bila kar pozna, ko sva sinoči zaspali, čeprav sva vedeli, da morava danes kar zgodaj vstati, ker naju je čakala cca 300 milj dolga pot nazaj v višave.
Najin trenutni improvizirani dom-najina Versa-je čedalje bolj pri tleh, pa tudi rahlo nastlana je že, ampak ta dva dni bo še zdržala.
Kot dva profija sva našli pot iz mesta greha in se napotili proti severozahodu- v smeri Salt Lake Cityja. Začeli sva na meddržavni cesti št. 15, po kateri svase že malo vozili, ampak pri mestu St. George sva zavili proti NP Zion. Kmalu po odcepu sva se ustavili za gorivo in zajtrk v mestecu, ki mu sicer imena več ne veva, je bilo pa očitno, da je to eno tako umetno ustvarjeno naselje za upokojence. Klima je super, zime praktično ni, naselje je novo, urejeno, tako da sploh ne bi bilo napačno tako živet. Ker tam ob črpalki ni bilo druge izbire, sva se prvič na poti napotili v McDonalds, ki so ga oblegli starčki na Harleyih. Ma so bili hudi, čisto opremljeni z vso izbrano opremo. Naročili sva najina zajtrka in sedli zunaj, čisto blizu dveh mopedistov in se pogovarjali, nakar se nama je približal eden od mopedistov in začel spraševati, od kod sva, kaj tuki počneva, kaj sicer doma delava, skratka bil je prijazno firbčen. Sam je povedal, da je naokoli veliko motoristov na Harleyih, ker so namenjeni na shod nedaleč stran.
Pravzaprav naju velikokrat nagovorijo in sprašujejo vse sorte stvari. Tako nasplošno bi rekla, da so prijazni, teli Američani.

Zapustili sva Nevado in se spet znašli v Utahu, kar je pomenilo, da morava znova nastaviti čas na urah, kot sva na tej poti že večkrat morali narediti.
Čez kako uro sva se ustavili v trgovini, taki navadni samopostrežni, po vodo. Sva bili obe kar presenečeni, ko sva v skoraj prazni trgovini naleteli na dve ženski, oblečeni v preprosti dolgi obleki, ena v črni in v modri, brez kakršnega koli okrasja, z značilnima pričeskama. Mormonki. Zdaj sva jih prvič videli v živo in kljub veliki želji,  a bi ju naskrivaj fotkala, tega nisem naredila. Je pa hecno jih videt takole-kot da so iz nekega drugega časa, čeprou sta se mrtvo hladno vsedli v avto in odpeljali.

Kmalu zatem se je cesta začela dvigovati v gorovje nacionalnega parka Zion. Las Vegas leži na velikanski ravnici, na nadmorski višini 2150 čevljev, ali cca 650 mnm, obdani z gorskimi verigami, ki so kar precej visoke. Najina cesta se je vila ob kanjonu reke Virgin do višine cca 7000 čevljev nad morjem do vhoda v NP Zion. Čeprav sva doslej videli že kar precej te rdečkaste pokrajine, je Zion spet drugačen od prej videnih področij. Je mešanica zelenih dreves in skalovja v barvah od bele do ognjeno oranžne. Lepo, res lepo. Za vhod v park je treba plačati vstopnino, je pa ta park vključen v ameriško zvezo nacionalnih parkov, zato zanj velja letna karta za nacionalne parke, ki sva jo midve že imeli. Park je ogromen in je priljubljen za dnevne izlete iz LV, večdnevno bivanje in pohodništvo v parku, ali pa za enostavno prečkanje parka s čudovitimi razgledi po hribih. Tako sva midve naredili. Počasi, kajti omejitev je v povprečju 25-30 milj na uro, sva ga prevozili in se večkrat ustavili za fotografiranje. Danes je bilo kar mraz, poleti pa si predstavljam, da prav paše priti sem iz LV.

Iz Ziona bi lahko nadaljevali bolj naravnost proti Salt Laku, ampak midve sva v potovalni načrt dali še park Bryce, tako da sva se napotili tja. Žal je že na poti začelo rahlo deževat, temperatura pa je z naraščajočo nadmorsko višino čedalje bolj padala. Okoli štirih sva prispeli do motela, kjer sva že prej rezervirali sobo, se namestili in se napotili v bližnje naselje Bryce Canyon City (vas) na kosilo v največji objekt daleč naokoli, ki združuje motel, veliko restavracijo, restavracijo, trgovino z vsem mogočim in nemogočim, muzejem in verjetno še čim. Tukaj imajo takoimenovani buffet, ko za določeno ceno v samopostrežni restavraciji poheš, kolikor zmoreš. Jasno, da sva se preveč najedli.
Medtem, ko sva jedli, je začelo celo snežiti,  potem je pa sneg ponehal in midve sva nadaljevali v park. Ta ni največji za ameriške razmere, za naše je pa kar precejšenj, predvsem je pa spet popolnoma drugačen od doslej videnih. Osrednji del parka je ogromen naraven nekakšen amfiteater, ki ga tvorijo skale v obliki stolpičev različno visokih in različno oblikovanih, kot jih je stesala erozija. Barve so tudi od belih vršičkov pa do skoraj temno rdečih nižjih delov teh stolpičev, pogled z vrha pa je enkraten.

Podobno kot Grand Canyon je park sam zasnovan tako, da je na visokem platoju (cca 8000 čevljev nm) med gozdovi speljana cesta, ki ima odcepe do različnih točk s panoramskimi razgledi. Delno je med samimi skalnimi tvorbami mogoče tudi pohajat. Ker pa je ta čas v letu tukaj še zimska sezona, so nekateri deli poti še zaprti. Že danes, kljub slabemu vremenu in vidljivosti je bilo kar precej ljudi v parku, poleti mora biti pa pravo mravljišče.
Žal se vreme ni izboljšalo, naglo so se začele spuščati meglice in oblaki, vidljivost je bila čedalhe slabša, tako da sva se kako uro pred nočjo odpravili nazaj v motel.
Glej ga zlomka-tukaj nimajo wi-fija, samo ja recepciji računalnik, ki ga gostje lahko uporabimo.
To pomeni, da danes ne morem poslati napisanega, bom pa to naredila jutri.
Upava samo, da kljub napovedi čez noč in jutri zjutraj ne bo snežilo oz. deževalo, da bova lako poskusili še enkrat oditi malo naprej v park, s katerim bova sklenili najin Golden Circle nacionalnih parkov zvezne države Utah, ki so naju povsem prevzeli.
V vsakem primeru pa jutri nadaljujeva pot v Salt Lake City, kjer bova nasploh sklenili najino popotovanjce.

Torek, 26.april - Las Vegas
Las Vegas ne izpusti zlahka človeka iz svojih krempljev. Toliko je neverjetnih reč, ki jih kahko tu vidiš, da si ne moreš misliti. Vse tisto, kar vidimo v filmih, na televiziji, vse je zares tako.
Mesto se razteza v neskončnost puščave, kar sva danes zelo lepo videli z vrha stolpa najinega hotela Stratosphera, ki leži na severnem delu glavnega bulevarja- Las Vegas Boulevard, ali kot je neuradno ime The Strip.
Včeraj sva šli na ogled severnega outlet nakupovalnega središča, ki pravzaprav leži relativno blizu najinega hotela. tja sva se odpeljali z busom, ki odlično funkcionira. Kaeta za vse buse za 24 ur stane za tujce 8 usd, no nama jo je usoelo dobiti po ceni 6 usd, ki jo zaračunajo domačinom. Po preteku 24 ur sva se, orizbam, celo na šverc peljali eno vožnjo. Na večini busov so na sorednji strani nameščena nosila za dva do tri bicikle, kar se nama je zdelo zelo posrečeno. Bicikl je sicer kar pripraven za prevoz po mestu, ker je mesto čisto ravno, drugo pa je, kako se človek znajde v tem gostem prometu in kako prenaša vročino poleti.

Sicer sva v teh dneh potepa po divjem zahodu ugotovili, da so američani kar spoštljivi vozniki. Seveda so tudi kakšni podivjani posamezniki na cesti, ampak na splošno se kar držijo omejitev, redno ustavljajo pešcem na prehodu zs oešce in pred znakom Stop se dosledno ustavljajo. Tudi v LV.
No, kot rečeno, sva šli v šoping, na začetku sva mislili, da bova opravili z obhodom outleta v dveh, treh urah, a le-tega ni bilo ne konca ne kraja, tako da me he kar sram priznat, da sva bili včeraj v severnem oitletu skoraj osem ur. Še sami nisva mogli verjet, kako nama je čas hitro minil.
Za danes sva imeli sucer v načrtu izlet do Death Valleya, ampak po včerajšnjem napirnem dnevu sva sklenili, da bova Dolino smrti pustili za drugič in sva ostali v tem neverjetnem mestu.
Tako sva se danes za začetek odpravili na stolp najinega hotela, od koder se razprostira pogled na vse mesto. Bili sva prvi ta dan na razgledni točki, tistih fotk, ki jih naredijo pred vstopom v dvigalo in ti jih potem drago prodajo, pa nisva vzeli.

Potem sva se z mestnim avtobusom odpeljali na južni konec Stripa. Že to je doživetje-praktično se skozi mesto pelješ in obiščeš svet. Tu je London, Pariz, Egipt, New York, Benetke...ni, da ni.
Tam na južnem vhodu v mesto, nedaleč od letališča, ki je praktično sredi mesta, se nahaja tisti znameniti znak Welcome to Las Vegas. Znak je postavljen na zelenici med obema smerema vožnje bulevarja in tam je ves čas gneča, oz. ljudje, turusti, seveda, stojijo v vrsti, da bi se slikali z znakom. In kot zgledni turistki sva se tudi midve postavili v vrsto. Tam je en tipček, ki za napitnino delared in te fotka s tvojim titoaparatom, kar je kar praktično.
Ta čas, k sva ble tam, se je pršla slikat cela gruča Elvisov.

Zvečer, ko se je stemnilo sva šli še enkrat vzdolž Stripa do Bellaggia občudovat fontane, ki plešejo ob glasbeni spremljavi in se še malo gužvat do New Yorka, Montecarla, po kokice...

In za zaključek sva šli pa še enkrat na stolp ob hotelu, da sva videli še večerno panoramo. Vstopnina na stolp je 20 usd, ampak za goste hotela je zastonj. Tako sva bili danes dvakrat gor-zjutraj sva bili celo prvi v vrsti. Obiskovalcev je kar dosti, ker s stolpa, visokega cca 300 metrov se res fantastično vidi.

In še en "a must" sva nardili-dar mar v igralnici. Eno rundo sva odigrali s skupnimi močmi, podvojili vložen denar in ga nato izgubili. Ker vsota ni bila velika, nama ni bilo hudega. Raskirali sva namreč en dolar...res pa je, da pojma nisva imeli, kaj počneva.

Tako, kufre sva napakirali, kajti jutri zjutraj zarana se najina pot nadaljuje, spet nazaj v naravo, proti kanjonona Zion in Bryce.
Fotke pa jutri naložim.

Las Vegas, nedelja, 24.april
Pot iz Valle, Arizona v Las Vegas, Nevada
Priznam, da za Valle, dokler nisem začela iskat prenočišč na poti, nisem niti slišala. No, pa saj ni razloga, da bi bila morala poznat kraj, ki leži sredi ničesar, ki ima eno črpalko, par motelov in Flintstones park.

Soba v motelu je bila kar velika, postelji udobni, zrak ravno prav hladen, da je bilo prijetno spat. Bili sva kar utrujeni in sva dobro spali, tako da sva se zjutraj kar kmalu spočiti zbudili, spili kavo,

spakirali in pot pod noge, oz. kolesa.
Še vedno je malo pihalo, ampak bissveeo manj kot prejšnji dan, je pa zato nebo bilo fantastične sinje barve.
Napotili sva se proti jugu, do mesta Selingman, kjer sva zapustili glavno cesto, polno tistih ogromnih ameriških kamijonov in se za cca 80 milj preselili na Mother of all roads-Route 66.

To je stara cesta, ki pelje skozi 8 ameriških zveznih držav.

Danes je to bolj turistična znamenitost, kot dejansko povezovalna cesta med zveznimi državami. Na današnjih hitrih cestah, ki vozijo mimo mest in naselij, je res veliko prometa, težkih tovornjakov, v glavnem je vsaj štiripasovna, omejitev je tudi 85 milj na uro.

Na Route 66, ki je dvopasovna in vozi skozi naselja, je zgornja omejitev 65 milj na uro na odprtem, skozi naselja pa tudi samo 25 milj.

V mestu Selingman, kjer sva začeli potovanje po Route 66, sva najprej natočili gorivo, potem pa se prepeljali po glavni ulici, polni lokalov, trgovin, avtomobilov iz sredine prejšnjega stoletja. Z malo domišljije se lahko res prestaviš v nek drugi čas.

Bili sva še brez zajtrka, ker ga v motelu nisva imeli vključenega, tako da sva se odločili, da kar tukaj zavijeva v eno značilno "jedilnico" Roadkill Caffe

Seveda je vse polno oznak Route 66, natakarice ameriške, da bolj ne bi mogle bit, pa tudi letnik tam nekje z začetka prejšnjega stoletja. Na splošno sva presenečeni, koliko relativno starih ljudi dela po trgovinah in v gostinstvu. 

Sara se je odločila za ameriške palačinke, tiste puhaste, s prelivom iz javorjevega sirupa, jaz pa za sendvič.

Oboje je bilo okusno, tako da sva vse zmazali.

Tu sva pustli svoj pečat. Namreč, v lokalu je bilo po stenah in stropu in stevrih naleplenih vse polno, v galnem enodolarskih bankovcev, na katere se ljudje podpišejo ali kaj napišejo. Tudi midve sva tako naredili.

Tako, okrepčali sva se in lahko sva nadaljevali pot. Kot rečeno je Route 66 zdaj pretežno turistična znamenitost, ki jo uporabljajo v glavnem turisti.najin odsek je bil od Selingmana do Kingmana, ki sta mesti, vmes je še Peach Spring, ki šteje komaj kakšno hišo.

Vmes se v daljavi vidijo še naselja, za katere poštni nabiralniki so ob glavni cesti.

Vzporedno s cesto pelje proga in midve sva skoraj vso vozili vzporedno s tovornim vlakom, ki so ga vlekle 4 lokomotive, stel je pa več kot 70 vagonov. Za celo miljo dolžine ga je bilo, vozil pa je povprečno 60-65 milj na uro.

V Kingmanu je konec tega odseka, tu se nahaja muzej, ki sva ga obiskali, seveda, preden sva nadaljevali pot proti Las Vegasu.

Na parkirišču pred muzejem je bilo, ko sva prišli ven, kar nekaj mustangov (avtov) iz njih pa so se kobacali res starčki-tam 80 in čez. Komaj so ven lezli. Prav smešni so bili. Midve bi bilj zraven pasali, čeprav kufrov pa ne bi imeli kam dat.

Na zvezni cesti je hilo spet polno prometa, kakih 30 milj pred Las Vegasom pa je bila najina naslednja postaja- Hooverjev jez na reki Colorado. Colorado je neverjetna reka, teče skozi 7 zveznih država, napaja nekaj jezer in na nje je kar nekaj elektrarn. Največje umetno jezero na reki in največji jez je prav Hooverjev. Ta elekrarna napaja ne samo Las Vegas, njena letrika napaja tudi LA.

Kar velika zadeva, ki je tudi rurissična atrakcija iz katere služijo kar lepe denarce. 

Na polovici jeza teče meja med Arizono in Nevado.
In potem...sva se začeli približevati Las Vegasu. Toliko je slišanega, videnega v filmih, a nič te ne more dovolj orpuravit na ta šok. Promet se je gostil, cesta je imela čedalhe več pasov, midve pa pogumno v napad. K sreči sva rezervirali sobo v hotelu, kateremu pripada tisti najvišji stolp v LV, tako da sva ga z lahkoto brez pomoči navigacije našli, kajtistolp se vidi od vsepovsod. 

Sam hotel je del igralniške industrije, katere namen je, seveda, pobrat čimveč denarja od obiskovalcev. Še preden prideš do recepcije se moraš sprehoditi skozi labirint igralniških avtomatov najrazličnejših vrst. 
Soba je velika, postelji veliki, razgledno okno imava s pogkedom na stolp, tako da je vse skupaj kar v redu. Cena za tri noči je skupaj z nekimi dodatki, ki nama dajo prost vstop v spa, bazene, dostop na stolp... komaj nekaj višja, kot v Moabu za eno noč. To je Las Vegas. Res pa je, da v sobi ni kavnega kuhalnika, ki jj bil v druguh hotelih/motelih na njini poti del obvezne opreme sobe, kahti tukaj je edini cilj, da nisi v sobi, pač pa zunaj, kjer hočeš nočeš trošiš.
Midve sva imeli za nedeljo zvečer kupljeni vstopnici za enega menda najboljših šovov v LasVegasu- O. Neverjetna predstava se odvija v gledališču hotela Bellaggio-tistega s plešočimi fontanami spredaj. Gre za akrobatsko/plesno predstavo, ki se odvija na spreminjajočem se odru/bazenu in v zraku. Težko je opisat dogajanje, ker je res neverjetno. Bilo je vredno ogleda, žal med predstavo fotografiranje ni mogoče.

Po šovu, okoli polnoči, je bilo mesto bolj polno ljudi in proneta kot takrat, ko sva prispeli. Vse se blešči, utripa, sirene zavijajo...
Skratka, Las Vegas v vsej svoji ameriškosti.